Zima, zima bela – samo še vrh gore

Tudi letošnja, vsaj na začetku, ni bila bistveno bolj radodarna, saj smo imeli po dolinah že šestič zapored sive in blatne božično-novoletne praznike in edina zimska radost je bil pogled na vršace, ki se iskrijo v svežih pošiljkah snega. A koliko časa še? Klimatologi že desetletja opozarjajo na podnebne spremembe, ki prinašajo deževne zime v dolinah in vse bolj tenko snežno odejo v alpskem svetu. V Sloveniji je po letu 1987, ko smo imeli izjemno veliko snega, število dni s snežno odejo v nižinah povsod upadalo, zelo podobno je bilo s povprečno višino te odeje. 

Snežna zima se je v dnevih tako že skrajšala za približno četrtino, maksimalne višine snega pa za kakšnih 10 centimetrov, in to v komaj tridesetih letih, ugotavlja naša vodilna klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj in dodaja: »Zelo verjetno je, da se bodo ti trendi zaradi vse toplejših zim nadaljevali tudi v prihodnje in bo sneženje po dolinah zamenjal dež. V visokogorju bodo spremembe morda manj opazne, vendar nas pospešeno izginjanje alpskih ledenikov opozarja, da tudi tam s snegom ni več tako kot nekoč.«

Nekaj ekstremov ob upadanju sneženja

Snežna odeja je eden najbolj opaznih kazalnikov podnebnih sprememb. Pri nas ima sicer največ snega v povprečju visokogorje Julijskih Alp, nekoliko manj pa vršni predeli Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Dolgoletno povprečje na Kredarici pod vrhom Triglava, na nadmorski višini 2514 metrov, kaže, da na leto zapade skoraj 11 metrov snega (vsota dnevnih višin novega snega), snežna odeja pa ima največjo debelino običajno v aprilu, okoli 375 centimetrov.  Že v alpskih dolinah je snega nekajkrat manj, še manj pa po nižinah v notranjosti države.

Obsežne meritve, ki jih izvaja državna agencija za okolje (Arso) in so dosegljive tudi na spletu vse od leta 1961 do lani, kažejo ves ta čas upadanje tako količin novozapadlega snega kot časa trajanja snežne odeje. Gregor Vrtačnik z Arsa pravi: »Na šestih merilnih mestih je bil v obdobju  šestih desetletij, to je od leta 1961 do leta 2020, vseskozi zaznan negativen oziroma padajoč trend. Seveda je sem ter tja kakšna zima še zelo dobro zasnežena, je pa teh bistveno manj kot nekoč. Kaže pa, da bo letošnja zima vsaj na severozahodu med bolj sneženimi v zadnjih 50 letih.

Sreča v nesreči je, da se nam zato tudi ni več bati takšnih zim, kakšna je bila leta 1952, ko je bilo že konec januarja v Ljubljani kar 80 centimetrov snega. Nato pa ga je med 13. in 15. februarjem po nižinah Slovenije nasulo daleč največ od začetkov merjenj v naših krajih sredi 19. stoletja. Snežilo je nepretrgoma več dni skupaj in nazadnje ga je bilo sredi Ljubljane kar 146 centimetrov, v Ratečah pa še slab meter več, Bovec ga je imel 188 centimetrov. Življenje je povsem obstalo; prenehali so voziti vlaki, cestni promet je bil popolnoma ohromljen, dolina reke Soče je bila cele tedne odrezana od drugih krajev; oblasti so razglasile splošno mobilizacijo.

Takšna snežna pošiljka se nato ni več ponovila, čeprav bi si jo na tihem morda marsikdo želel. V naslednjih 68 letih znatno izstopa samo še ena s snegom obilnejša zima leta 1987, ko so na vseh merilnih mestih zabeležili odstopanja od povprečja in je bila v Ljubljani potrjena doslej najvišja januarska snežna odeja, odkar opravljajo meritve.

Tudi takrat, tako kot večinoma, je »Slovenija dobila obilnejše snežne padavine ob aktivnem dotoku toplega in vlažnega zraka z jugozahodnimi višinskimi vetrovi. Ker je razporeditev padavin in področij z maksimalnimi padavinami močno odvisna od smeri, iz katere zračne mase prihajajo, in od dodatnega vpliva gorskih pregrad, je razumljivo, da prejme severovzhodni ravninski del Slovenije skoraj vedno manj padavin kot preostala Slovenija,« je razmere analiziral v tistih časih popularni meteorolog Miran Trontelj.

Prvi dan je zapadlo do 15 centimetrov novega snega. Najobilnejše snežne padavine, več kot pol metra, pa so bile izmerjene drugi dan v zahodni polovici Slovenije. Tretji dan se je sneženje nadaljevalo in tudi v vzhodni Sloveniji se je skupna snežna odeja povečala na več kot pol metra. Tako je v celotnem obravnavanem obdobju padlo od 35 centimetrov v vzhodnih predelih (Maribor) do155 centimetrov v zahodnih. Ker je sneg  v večjem delu Slovenije padal že na staro podlago, je skupna snežna odeja dosegla res ekstremne vrednosti.

Ko sneg pokaže zobe

Dolgotrajno sneženje in visoka snežna odeja napravita občutno škodo v gozdovih. Leta 1952 je bilo, ugotavlja Miran Trontelj, uničenih več kot sto tisoč kubičnih metrov lesa. »Najbolj so bili poškodovani nižje ležeči gozdovi in mladi borovi nasadi na Krasu. Še hujšo katastrofo so povzročili snežni plazovi, ki so se začeli trgati po obilnih snežnih padavinah. Na Bovškem in Kobariškem je bilo 15 človeških žrtev, porušenih je bilo 11 stanovanjskih hiš, poškodovanih pa še več objektov. Tudi v vseh drugih zimah z ekstremno visoko snežno odejo so bili pogosti snegolomi, plazovi in človeške žrtve zaradi snežnih plazov niso bile redke tudi izven planinskih območij.«

Učinki velike količine novozapadlega snega so odvisni od njegove višine in gostote. Južni sneg, to je takšen, ki pade pri temperaturah blizu ledišča, ima precej večjo gostoto (od 150 do 250 kilogramov na kubični meter) kot suh sneg (od 50 do 120 kilogramov na kubični meter). Obremenitve streh in drugih objektov so tako zelo različne, se pa še dodatno povečajo, če na debeli novozapadli južni sneg padeta dež ali požled, in ostrešja slabše grajenih ali dotrajanih objektov se sesedejo. Južni sneg rad lomi tudi veje in podira drevesa v gozdovih in nasadih ter električne in telekomunikacijske drogove.

Posebna zimska zgodba je požled, ki nastane, ko dežuje ali rosi pri temperaturah pod lediščem. V Sloveniji se pojavlja na vsakih nekaj let, na vsakih nekaj desetletij pa je tako močan, da povzroča tudi veliko gospodarsko škodo. Zadnji takšen je bil februarja 2014  in je prizadel celotno Slovenijo razen Prekmurja in Primorske. Zaradi poškodb na električnem omrežju je brez elektrike ostalo okoli 250.000 ljudi, zaprte so bile številne ceste in za celotno Slovenijo je bil razglašen rdeči alarm.

Kot poljubi iz nebes

Če je že zima, naj torej pada vsaj sneg, bi rekli pravi ljubitelji zimskih radosti, čeprav tudi ta lahko trga električne vode. Vendar pa običajno ne povzroča pretiranih težav. Ena izmed takšnih radosti je tudi opazovanje snežink, ki počasi, kot bi sanjale, plavajo k tlom. Vsaka zase je kot poljub iz nebes, je dejal neznani pesnik. In vsak tak poljub sestavljajo malce drugačni kristalčki, tako različni med seboj, da si dve snežinki nista bili enaki v vseh teh milijardah let Zemljine zgodovine. Vsaj tako trdijo fiziki, ki se pri iskanju ustreznih izrazov za sneg raje kot v poezijo zatekajo v matematiko, saj je, kot pravi danski pisatelj Peter Hoeg, opisovati, kaj si prebral v snegu, enako, kakor da bi hotel z besedami razlagati glasbo.

Ker je vsaka snežinka zgodba zase, tako drugačna od drugih, so jih začeli razvrščati v atlasih snežnih kristalov; z njimi se celo ukvarja posebna komisija za sneg in led v okviru svetovne meteorološke organizacije.
 
Danes je poznanih že na tisoče različnih oblik snežink in na podlagi opazovanj, ki potekajo že nekaj stoletij, so ugotovili, da so v bistvu zgrajene iz ledu in da imajo strukturo iz kristalov pravilnih šesterokotnih oblik.

Najbolj groba klasifikacija sicer deli snežno-ledne padavine le na deset temeljnih skupin. Po klasifikaciji mednarodne komisije za led in sneg obstaja sedem glavnih oblik snežnih kristalov: ploščice, zvezdice, stebrički, igle, ježki, ročke ter spački, preostali trije pa so babje pšeno, ledeni dež in toča. Vendar je oblik snežink v resnici mnogo več in  preučevalci jih podrobneje delijo v kar osemdeset morfoloških razredov.

Da lahko nastane snežinka, mora biti izpolnjenih več pogojev. Predvsem morajo biti za to, da vlaga, ki prihaja v zrak z izparevanjem morij in jezer in rek, kondenzira in nato zmrzne, v ozračju ustrezne temperature. In pozimi, ko te padejo pod ledišče, začnejo v oblakih razpršene kondenzirane vodne kapljice zmrzovati, in sicer tako, da molekule vode gradijo okrog mikroskopskih trdnih delcev prahu v ozračju strukture s šesterokotno simetrijo; ti kristalčki zrastejo do pravilne šesterokotne prizme, velike komaj nekaj milijonink metra. Ker so tako majceni, sta temperatura in vlažnost na vseh šestih stranicah prizme prav tako do nekaj milijonink decimalke enaka, zato poženejo na vseh šestih straneh povsem enake kristalne izrastke. In ko se ti posamični mikroskopsko majhni kristalčki združijo v rahlo povezane kosme, nastanejo snežinke, ki so vsaka zase drugo »pismo z neba«, kot bi rekel raziskovalec snega Ukičiro Nakaja.

Snežinke imajo redkokdaj večji premer od štirih centimetrov, a največjo so izmerili že daljnega leta 1880 v ameriški Montani. Merila je 38 centimetrov v dolžino in 20 v širino. Kakor koli, na velikost snežink vpliva predvsem temperatura zraka. Na splošno velja, čim nižja je temperatura, tem manjše so snežinke. Velike snežinke ali kosmi pa nastajajo, če vodna para kondenzira pri temperaturi, ki ni znatno pod lediščem.

Sneg ali dež

Snežne padavine so sicer mogoče pri temperaturi zraka od minus 40 stopinj pa do plus 10 stopinj, a da nam vreme nasuje dovolj snega, je potrebna ravno prava temperature ozračja. Mnogi iz izkušnje vedo, da so snežne padavine pri zelo nizkih temperaturah pičle. Zelo hladen zrak vsebuje pred kondenzacijo namreč bistveno manj vodne pare kot nekoliko toplejši. Pri minus dvajsetih stopinjah se zato v kubičnem metru zraka lahko pretvori v sneg, če so prisotna jedra zmrzovanja, le okrog gram vodne pare. Pri nič stopinjah pa je na voljo skoraj petkrat toliko zračne vlage, natančneje 4,8 grama. Zatorej so tudi padavine takrat lahko obilnejše.

Ko se temperature zraka dvignejo kakšno stopinjo nad ničlo, se sneg začne mešati z dežjem ali pa začne deževati. Natančnih temperaturnih mej za te prehode se ne da točno določiti, saj so znani primeri, denimo ob žledenju, ko dežuje še tudi pri temperaturi  minus dve stopinji. Sneg, ki zapade pri temperaturah okoli ničle, ima približno desetkrat manjšo gostoto kot voda, kar pri desetcentimetrski snežni odeji pomeni približno centimeter vode, ko se stopi. Vendar pa je to le okvirna vrednost. Težak in moker sneg vsebuje tudi do štirikrat toliko vode, izjemno suh in rahel pa tudi do desetkrat manj. Takšen sneg je tudi izvrsten izolator, saj je v njem ujet zrak, ki slabo prevaja toploto. Rastline, ujete pod snegom, so torej varne pred pozebo.

Veliko več veselja kot težav imajo s snegom tudi otroci in mladi po srcu pa tudi tisti, ki služijo s turizmom, saj so s tem belim elementom povezane številne športne aktivnosti od smučanja, sankanja, deskanja, skakanja s smučmi in podobno. Na zimskih olimpijskih igrah tekmuje na snegu in ledu na tisoče udeležencev v kar 15 temeljnih disciplinah, ki se delijo naprej na številne posamične športe.

Za smučanje pravijo, da je staro že dva tisoč let, na Kitajskem menda celo precej več, a sodobna oblika smučanja se je rodila v Skandinaviji, od koder tudi staronorveški izraz ski za »dilce«, kakor smučem rečemo pri nas. Vikingi so prvi in edini, ki so izumili celo smučarskega boga Ulla in boginjo Skade. S smučarsko tradicijo na Blokah se lahko pohvalimo tudi mi, in to še preden je smučanje postalo konec 19. stoletja šport, kmalu zatem zabava in turizem.

Posel s kompaktnim snegom

Zadnjih petdeset let pa je smučanje tudi dobičkonosen posel, ki postaja zaradi podnebnih sprememb z vse toplejšimi zimami vse bolj odvisen od tako imenovanega kompaktnega snega. To je sneg, ki ga upravljavci smučišč proizvajajo umetno s snežnimi topovi. Takšen sneg načeloma ni tako kakovosten kot naravni, njegova  izdelava in uporaba pa sprožata med ekologi, kmetijci, gozdarji in turističnimi delavci vsaj v tujini vroče polemike.

Tisti, ki ga odklanjajo, trdijo, da ima njegova priprava in uporaba dolgoročne negativne stranske učinke, preostali pa dokazujejo, da umetni sneg ni škodljiv okolju. Umetni sneg ni nova iznajdba in zanimivo je, da je zamisel zanj nastala prav v kmetijstvu. V Združenih državah so namreč pred pol stoletja prvič poskusno zaščitili sadne plantaže pred pozebo z umetnim zasneževanjem in postopek se je  hitro prijel, najprej na ameriških smučiščih, nato pa še v Evropi.

Umetni sneg je mogoče izdelovati le iz čiste vode in zraka s tehničnim posnemanjem naravnega procesa. Vendar pa v praksi vodi dodajajo razne kemične in biološke pripravke, ki pospešijo nastajanje kristalizacijskih jeder. Gre bodisi za drobne mineralne delce, srebrov jodid ali pa celo beljakovinske bakterijske delce.

»Se da tak umetni sneg še sploh primerjati z naravnim?« se sprašuje Lučka Kajfež Bogataj in odgovarja: »Zagotovo ne. Izdelovanje snega in kasnejše zasneževanje smučišča sta dva različna, a drastična posega v okolje. Že sama postavitev sistema za izdelavo snega zahteva zagotovitev vode z zajemom iz reke, iz vrtine ali z akumulacijskimi jezeri. Pomanjkanje vode pa je povsod, kjer je podlaga apnenčasta, lahko resen problem. Nato pridejo na vrsto napeljave za vodo – cevovodi, črpališče vode, hladilnice za ohlajevanje vode, kompresorji ter še dodatna napeljava za stisnjen zrak in elektriko.

Prva sanacija prostora je torej potrebna že, ko dograjujemo sistem sam. Izkopane jarke ob robovih gozda na primer je treba ozeleniti in stabilizirati, da ne pride do erozije. Dodatna težava je seveda estetski in krajinski vidik celotnega sistema, če ta ni nadvse skrbno načrtovan. Konec koncev imajo smučarski kraji tudi letni turizem. Omenimo naj še hrup, ki ga povzročajo snežni topovi. Ta dosega ravni od 80 do 100 decibelov in ob upoštevanju, da topovi delujejo povprečno 200 ur letno, je stresni učinek predvsem za živali jasen.«

Adrenalinski stik s prvinskim snegom

Veliki ljubitelji gora in zimskih aktivnosti v naravi s tovrstnimi dilemami pri sebi nimajo težav. V višjih legah je tudi pri nas vedno dovolj prostora z deviškim snegom za turno smuko. In vsak turni smučar vam bo povedal, da je smuka po prvinskem snežnem terenu nekaj posebnega. Seveda pa moramo biti na takšno doživljanje zasneženih gora ustrezno pripravljeni, tako fizično kot psihično, hkrati pa tudi dobro opremljeni.

Če vemo, kaj mislijo izkušeni turni smučarji z izrazi za poimenovanje snega, kot so puhec, skorja, zastrugi, srenec, firn, pludra, gnilec, potem smo verjetno že kdaj v njihovi družbi prečili kakšno Pokljuško planoto ali pa morda dolino Sedmerih jezer. Potem tudi vemo, »da sta turnim smučarjem najljubši obliki snega pršič ali pa ravno prav »odjenjan«, lepo zglajen srenec, med smučarji znan tudi kot firn (ki pa ga v resnici najdemo le na ledenikih), pravi gorski vodnik z mednarodno licenco Rok Zalokar, ki je navdušen nad letošnjo zimo, ker da nas vsakodnevno razvaja s svežim pršičem.

»Po navadi pa se prek sezone srečujemo z vsemi mogočimi vrstami snega. Za smučanje najmanj ugodna je skorja, ki se pri smučanju predira. Gre za tršo vrhnjo plast, ki leži na mehkejšem snegu in nastane zaradi vetra, otoplitve, dežja ... skratka, kot če si predstavljate blejsko kremno rezino, na kateri bi se nam ob smučanju predrlo skozi zgornjo tršo plast. Prava nočna mora, saj nam vleče smuči, je zelo nepredvidljiva, hitro pride do padcev in poškodb. Je pa res, da v takšni skorji spoznamo prave mojstre turne smučarije.«

Adrenalinski spusti po nedotaknjeni snežni odeji so zagotovo eno najlepših doživetij v naravi, a so lahko tudi zelo nevarni. Sneg sam po sebi je nekaj najbolj neobstojnega v naravi. Ne le, da vsako pomlad nenadoma izgine in se zdi, kot da ga nikoli sploh ni bilo, pač pa se, opozarja gorski vodnik, spreminja že med samim sneženjem in po njem dobesedno iz ure v uro, tako da lahko naletimo na eni sami turi na najrazličnejše vrste snega. In številne med njimi prožijo tudi plazove.

Plazu se začnemo izogibati že doma

»Najnevarnejša oblika snežnih plazov je pršič. Sprožijo se s sprostitvijo veliko majhnih energijskih enot, na primer z močnim krikom. Snežni delčki imajo zelo majhno maso, vendar se premikajo s hitrostjo 200 km na uro in povzročijo za sabo usodno praznino. V plazovih iz snežnega pršiča je ljudem že izsesalo pljuča iz prsi,« pravi junakinja romana Gospodična Smilla in njen občutek za sneg.

»Vsekakor je pršič nevaren, so pa klože tiste, ki ubijajo,« opozarja Rok Zalokar. »Skoraj vse nesreče v plazovih so povezane z njimi. Plazove pršiča lahko kontrolirano prožimo med smučanjem oziroma se jim izognemo s smučanjem v prečenje. Klože pa zgradi veter, tako na privetrni kot na zavetrni strani, in so nevarne, tudi ko ne sneži.  Pravzaprav nevarnost obstaja vedno, ko imamo v gorah sneg, bodisi da gre za plazove, zdrse ali podhladitve. Pri plazovih je očitno najbolj nevarna tretja stopnja (na  petstopenjski lestvici), saj se pri tej stopnji nevarnosti statistično zgodi več kot polovica vseh nesreč. Pri četrti stopnji moramo biti zelo previdni celo v gozdu, pri peti pa raje ostanimo doma.

Gorski vodnik, ki spoštuje gore, še zlasti, kadar so prekrite s snegom, poudarja, da celo druga stopnja ni brez nevarnosti, saj je treba vedeti, da lokalno lahko naletimo na mesta s tretjo ali pa celo četrto stopnjo nevarnosti. Poleg tega se sneg nenehno spreminja; prvo pravilo, ki ga izpostavi na Plazovnih delavnicah, ki jih vsako zimo prireja na Voglu za ljubitelje turne smuke, je, da se smučarji plazu poskušajo izogniti že doma pri načrtovanju ture: »Potem na turi 'beremo' sneg in se na podlagi tega odločamo za  prvi načrt ali za rezervnega. Če se napačno odločimo, končamo v plazu.«

V tem primeru postane pomembna brezhibna oprema z obveznimi žolno, lopato, sondo in priporočljivim plazovnim nahrbtnikom ter seveda znanjem, kako organizirati in izvesti reševanje. In to znanje je nujno prav za vse v skupini, saj plazovi ne izbirajo in prav tako kot otroka lahko zasujejo tudi najbolj izkušenega gornika. Zalokar: »Imamo le 15 min časa, da zasutega v plazu izkopljemo. Dodajmo tej časovni stiski še kaos, čustva, slabo vreme, kratek dan pozimi in stvari se lahko hitro zapletejo ...«

Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (februar  2021)

Več o reviji Gea >